Kategorija: Verske

  • Kako pa Velikonočni čas preživljajo župniki naše občine?

    Kako pa Velikonočni čas preživljajo župniki naše občine?

    Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki obeležuje vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih in s tem zmago življenja nad smrtjo, luči nad temo. Za Kristjane po vsem svetu predstavlja vera sporočilo upanja, odrešenja in novega začetka. Po tihem in premišljenem postnem času ter velikem tednu, ki se zaključi z Velikim petkom, prihaja praznično nedeljsko jutro, ki vernike znova spomni na moč vere in pomen skupnosti.

    Velika noč je prežeta s simboliko – od blagoslova jedi in velikonočnega ognja do prazničnih maš in zvonjenja cerkvenih zvonov, ki naznanjajo veselo novico. A poleg bogoslužnih obredov in verskih simbolov nosi praznik tudi močan človeški pečat – združuje družine, povezuje skupnosti in v srcih ljudi prebuja toplino, sočutje ter pripravljenost na nove začetke.

    Kako pa Veliki teden in Veliko noč doživljajo tisti, ki vodijo župnijo – župniki? Kako se na praznik pripravijo, kako ga preživijo in kaj jim osebno pomeni? O tem so nam spregovorili vsi trije župniki, ki delujejo v občini Dobrova – Polhov Gradec.

    JANEZ KVATERNIK – Župnija Dobrova

    Veselim se resnice o Kristusovem vstajenju. Smrt zaradi Jezusovega vstajenja nima več zadnje besede. Da je Jezus res vstal od mrtvih, mi potrjujejo naslednja dejstva: prazen Jezusov grob, Jezusova prikazovanja apostolom, praapostolska pridiga, ki jo kot večkratni odmev zasledimo v Apostolskih delih, čudeži, ki so jih vršili apostoli v imenu Vstalega Gospoda, spreobrnjenje Savla, preganjalca prvih kristjanov, preganjanje prvih skupin kristjanov s strani Judov in Rimljanov ter mučeniške smrti apostolov. Če vse to povežem, ne moremo več dvomiti o Kristusovem vstajenju. Ko gledam na zemeljsko življenje iz zornega kota večnosti, lažje kljubujem povečani neveri med ljudmi, oziroma skoraj sovražnemu odnosu današnje družbe do Katoliške Cerkve in do krščanstva. Vstali Gospod je obljubil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. In v 2000-letni zgodovini se to lepo vidi. 

    V moji rojstni župniji je v navadi poseben Velikonočni običaj “trkanje pirhov”, ki je priljubljen med sorodniki in prav tako na vasi. Vsak si iz družinske košare izbere svoj pirh: najprej preizkusi njegovo trdnost tako, da ga približa lastnim prednjim zobem in nanje rahlo udarja s “špico” (bolj koničastim delom) izbranega jajca. Pri tem posluša, kakšen zvok oddaja pirh: čim nižji je zven, tem trdnejši je izbrani pirh. Nato prosi še svojega nasprotnika v trkanju pirhov, če lahko na isti način preizkusi še trdnost njegovega pirha. Iz poslušanja obeh zvenov sklepa, kateri pirh bo “zmagal” pri trkanju. (Včasih se kdo že po poslušanju “štime” premisli, in ne gre “trkat”, ker se boji pirh izgubiti.) Nato sledi samo “trkanje”: eden trdno drži v roki svoj pirh navpično s “špico” navzgor, drugi pa s svojim, obrnjenim navpično s “špico” navzdol, lahno udarja po nasprotnikovem jajcu. Sliši se: “tok”, “tok”, “tok”, “tok”, oba pa napeto gledata v pirha, kateremu se bo “špica” prej zdrobila. Če se je to zgodilo tvojemu pirhu, moraš ta pirh podariti nasprotniku. Potem si lahko “zmagovalec” izbere naslednjega sotekmovalca in gre z njim “trkat” z zmagovalnim pirhom. Tisti, ki so imeli trdne pirhe in so šli z njimi “trkat” na vas, s sosedi in prijatelji, so lahko domov prinesli tudi po 15 ali 20 pirhov svojih nasprotnikov. 

    Kot otrok, ministrant sem bil od 3. razreda osnovne šole naprej, sem praznike razumel kot posebne obrede v cerkvi, za Veliko noč so vedno prišli k nam domov strici in tete s svojimi družinami, kar je pomenilo, da smo se bratranci in sestrične veliko družili in skupaj igrali celo popoldne. Kot župnik vernike spodbujam k dobri postni pripravi na praznik, vodim obrede v cerkvi, želim si, da bi se ljudje pustili nagovoriti sporočilu Evangelija; razveselim se lepih spovedi, ko kot spovednik od blizu vidim, da Jezus Kristus osvobaja in tolaži “skesane grešnike.”

    BOGDAN ORAŽEM – Župniji Polhov Gradec in Črni Vrh

    Temeljni cilj človeštva je premagati neuspeh in to nam govori tudi praznik Velike noči. Teden, ki nas popelje skozi dramo življenja slehernika. Od slave in uspeha, ki ga doživljamo na Cvetno nedeljo, preko muk, trpljenja in križa Velikega petka, do vstajenjskega jutra na Veliko noč. Brez vere v Kristusovo vstajenje obtičimo bodisi v Cvetni nedelji ali Velikemu petku. Lahko nas zaslepi slava in uspeh, ki ga ponuja ta svet, ali pa nas zlomijo preizkušnje, trpljenje in neuspehi.

    FRANC KADUNC – Župnija Šentjošt

    Že od otroških let mi je Velika noč poleg Božiča zelo pri srcu. Že kot otroci smo raznašali blagoslovljen ogenj po hišah, radi smo barvali pirhe, nesli Velikonočna jedila k blagoslovu, se udeleževali obredov v cerkvi in seveda praznovali Velikonočno jutro ob dobri hrani. Na ta praznik smo se pripravljali zelo zavzeto. Velika noč je za nas praznik upanja, saj nam prav ta Jezusova zmaga nad smrtjo odpira nesluteno prihodnost, ki je večno življenje. Zato je to za kristjane največji praznik. Duška si damo tako z udeležbo na Velikonočni procesiji, potem pri slavljenju vstalega Jezusa pri Velikonočnem bogoslužju in seveda pri obedu za domačo mizo.

    Odkar pa sem duhovnik, je praznovanje Velike noči vsako leto dokaj naporno. Veliko je priprav v cerkvi, veliko napora pri posredovanju Velikonočnega sporočila ljudem, veliko dela tudi doma. Tako da sem običajno kar utrujen ob koncu praznikov, a v srcu zelo zadovoljen in srečen, ko doživljam skupaj z ljudmi posebno vzhičenost, ki jo daje ta zmaga nad človekovim največjim sovražnikom, ki je smrt. Čutim, da se mi ves trud bogato poplača, saj ljudje prav v teh praznikih napolnijo naša svetišča in so tudi sami polni radosti, ki jo izžarevajo drug na drugega. Tisti stisk roke, nasmeh, topla beseda in voščilo Vesela Aleluja nas vse kar nekoliko dvigne nad vsakdanje stiske, skrbi in težave. Menim, da je to vsako leto Božje darilo vsem, ki so odprtega srca za velikonočno sporočilo.

     

    Jasno je razvidno, da je Velika noč za duhovnike več kot le vrhunec cerkvenega leta. Je čas globoke povezanosti z ljudmi, priložnost za duhovno prenovo in trenutek, ko se v veri in skupnosti prepleteta človeška srčnost in Božja milost. Čeprav so praznični dnevi za duhovnike pogosto delovno obarvani, v njihovih besedah odzvanja iskrena hvaležnost, da lahko ta sveti čas preživijo v služenju drugim in s tem uresničujejo svoje poslanstvo.

    Velika noč nas tako vsako leto znova vabi, da se ustavimo, ozremo vase in drug k drugemu. Naj nas sporočilo vstajenja opomni, da po vsaki temi pride svetloba – in da so prav preprosti trenutki sočutja, skupnosti in vere tisti, ki dajo življenju pravi pomen.

    M.D.

  • Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Srce za samostanskimi zidovi: Borovnice ne bom nikoli pozabila

    Vesel sem, da se je na povabilo za temo meseca aprila, v katerem smo se veselili velikonočnih praznikov, odzvala redovnica, ki pripada redu, za katerega je današnji svet čisto nasprotje. Mnogi se še spomnite Marjetke Petrič, ki danes sliši na ime sestra Alojzija, njen dom je bil vse do njenega 20. leta na Dražici. Že 25 let pa mineva od njenega zadnjega pogleda na borovniško dolino, na njen dom, saj zdaj pripada sestram klarisam, ki živijo v strogi klavzuri, v kateri se trudijo za popolno uboštvo in sestrsko občestvo.  
    V iskrenem in iskrivem pogovoru je spregovorila o svoji odločitvi za redovniški poklic, vplivu okolja na njeno duhovno iskanje, opisala je potek vsakdana v samostanu in mladim ter iskalcem duhovne opore sporočila: Ne bojte se iskati Boga. In ja, kljub temu, da je njeno življenje “omejeno”, je v sestri Alojziji čutiti srečo in svobodo.   

    S. Alojzija, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za redovniški poklic? 
    Najprej bi rekla, da je šlo za Božji klic – jaz sem le odgovorila nanj. Prvič sem ga zaslišala pri 14 letih, ko mi je umrl ati. V tej preizkušnji sem se obrnila k Bogu in močno začutila, da me kliče, čeprav še nisem vedela, kam. V vsakem trenutku sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Sčasoma sem spoznala, da je to pot med klarisami – tam sem začutila, da je to moj življenjski prostor. 

    Kako ste prišli v stik s klarisami? 
    Prej jih nisem poznala. Srečala sem jih šele v srednji šoli, ko sem hodila na duhovne vaje z brati kapucini v Assisi, tam sem tudi odkrila Frančiškovo in Klarino duhovnost. Prijateljica me je povabila k sestram klarisam, čeprav mi je bilo na začetku vse precej tuje – zaprto, za mrežami. Vseeno sem začutila, da je to zame. Upirala sem se, ker sem imela rada gore, prijatelje, dejavnosti v župniji. A sem dojela, da bom nesrečna, če ne poskusim. Po enem letu v samostanu sem vedela, to je to. 

    Kako so vaši domači sprejeli odločitev? 
    Težko. Še posebej, ker je bila mami vdova, sestra se je poročila in šla od doma in bi mami ostala sama. A rekla mi je: “Če boš ti srečna, bom tudi jaz.” Jokali sva obe, a me ni ovirala. Zdaj sva duhovno zelo povezani – moliva druga za drugo. 

    Je imela domača župnija pri tem pomembno vlogo? 
    Zelo. Župnik Jože Stržaj in katehet Edo sta nas močno duhovno vodila, kasneje tudi župnik Janez Šilar. Družinske svete maše so mi bile pomembne – tam sem dobila vzor vere. Kraj odraščanja ima veliko vlogo pri duhovni poti. 

    Kako poteka vaš dan v samostanu? 
    Začnemo ob polnoči z nočno molitvijo, nato počitek do 4:30, ob 5:00 molimo brevir, rožni venec in imamo sveto mašo. Potem sledi delo, molitev, skupni obroki in večerne molitve. Ob 21:00 je večerni počitek. Trenutno nas je v Turnišču osem, po vsej Sloveniji pa nas je 28. 

    Spremljate dogajanje v svetu in kako? 
    Interneta, radia in televizije nimamo, a spremljamo osnovne informacije prek verskega tiska in klicev ljudi. Za vse potrebe molimo – za Cerkev, svet, Slovenijo, posameznike. 

    Kdo ima vstop v vaš samostan? 
    Le nujni delavci in strokovnjaki, škof ob vizitaciji, zdravnik, če je potrebno in v redkih primerih nuncij ali predsednik države – čeprav tega od slednjega še nihče ni izkoristil. 

    S čim se ukvarjate poleg molitve? 
    S koralnim petjem, klekljanjem, gospodinjskimi opravili. Imamo velik vrt, si pridelamo zelenjavo, ker smo vegeterjanke, pripravljamo ozimnico, pripravljamo drva, skrbimo za vzdrževanje hiše. 

    Kako se sosestre razumete med seboj? 
    Zelo dobro. Imamo določen čas za skupno rekreacijo in pogovor. Kadar pride do nesoglasij, kar je tudi čisto normalno, se o tem pogovorimo. Sestrinska povezanost je temelj naše skupnosti. 

    Imate priložnost tudi za kakšen šport? 
    Ne v klasičnem smislu, imamo pa veliko fizičnega dela, ki nam pomaga ohranjati kondicijo. 

    Kako življenje klaris lahko nagovarja sodobnega človeka? 
    S tem, da pokaže, da ni bistvo v potrošništvu. Kristus je vir resnične svobode in veselja. Če ga iščemo s srcem, se nam razodene. 

    Življenje v samostanu zahteva svoja pravila. S kakšnimi izzivi se za samostanskimi zidovi še srečujete? 
    Z lastno naravo – s svojimi slabostmi in vsakodnevnim bojem proti grehu. A z Božjo pomočjo in Marijinim varstvom gremo naprej. Enkrat gre lažje, drugič gre težje, vedno moramo biti na preži, da se ne pustimo zapeljevati hudemu duhu. 

    Pogrešate domači kraj? 
    Na začetku sem zelo pogrešala. Mnogi so mi rekli, če sem pozabila Borovnico … Ne, nisem in nikoli je ne bom. Velikokrat se spomnim na sam kraj, na vse ljudi, s katerimi sem bila nekoč povezana. Vse prinašam pred Jezusa in mu rečem, naj ta kraj in vse ljudi blagoslovi, naj jim da moči, da bi ostali zvesti Bogu.  

    Kakšen spomin imate na dan odhoda od doma za vedno pred 25 leti? 
    Zelo čustven. Večer prej sem pakirala stvari in ko je mami zagledala vse tiste kovčke, je planila v jok in rekla, da je naslednji dan ne bo, ker ji bo težko gledati, kako odhaja od doma. Bila sem sama doma, skupaj z bratom me je prišla iskati Marija iz Horjula, ki je z mano tudi vstopila v samostan. Bilo mi je samo to žal in še vedno mi je, da takrat nisem šla še na atijev grob. 

    Kako je z novimi poklici? 
    Zadnji vstop je bil pred štirimi leti. Nekatera dekleta se zanimajo, a jih strah ali jih navezanost na dom odvrne. Kljub temu imamo več poklicev kot drugi ženski redovi. 

    Kaj bi sporočili iskalcem duhovne opore? 
    Ne bojte se. Če iščete Boga s srcem, ga boste našli. Oklenite se Kristusa in Marije – z njuno pomočjo bomo zmogli. Hvaležni bodimo za odrešenje in vstajenje. 

    Še pozdrav Borovničanom in vsem, ki vas poznajo? 
    V molitvi se vas spominjam. Če boste v stiski, nas lahko pokličete – molile bomo za vas. 

    Rok Mihevc 

  • POIZVEDOVANJE – PROŠNJA ZA POMOČ

    POIZVEDOVANJE – PROŠNJA ZA POMOČ

    Druga vojna ni prizanesla niti našim krajem, zato se bomo ob osemdesetletnici njenega konca spomnili vseh v župniji Polhov Gradec, ki jim zaradi vojne ujme ni bilo dano, da bi živeli med nami in bi se mi z njimi srečevali na trgih, ulicah, travnikih domačega kraja.

    V njihov spomin bomo postavili spominske panoje z razpoložljivimi fotografijami žrtev, da jih bomo vsaj kratek čas lahko videvali na javnem prostoru domačega kraja. V ta namen dopolnjujemo že znane sezname vseh, ki so padli kot civilisti, talci, interniranci, mobiliziranci, žrtve povojnih procesov in vojaki – ne glede na njihovo vlogo v vojni. Spominska slovesnost s sveto mašo bo 11. maja ob 10. uri v župnijski cerkvi v Polhovem Gradcu.

    Če veste za kakega človeka, ki med vojno ali tik po njej ni umrl naravne smrti in ga ni na seznamih, vam bomo hvaležni, če nas o tem obvestite. Podatki (če je le mogoče: datum rojstva in smrti, vas prebivanja, ime domačije in fotografija) so dobrodošli do 10. aprila.

    Seznam že znanih žrtev lahko preverite na spletni strani župnije Polhov Gradec: https://zupnija-polhov-gradec.rkc.si/

    Informacije lahko sporočite Jelki Koprivec (tel.: 031 480 593, e-naslov: koprivec.jelka@gmail.com)

    Odbor za pripravo spominske slovesnosti

  • Prvi samostojni koncert cerkvenega pevskega zbora Danica

    Prvi samostojni koncert cerkvenega pevskega zbora Danica

    V soboto, 15. februarja, je cerkveni mešani pevski zbor Danica priredil svoj prvi samostojni koncert v cerkvi sv. Marjete v Horjulu. Čeprav zbor deluje že več kot deset let, so se pevci prvič samostojno predstavili in cerkev napolnili z navdušenimi poslušalci. Koncert z naslovom Zgodba odrešenja je pripovedoval o Jezusovem življenju. Vse se je začelo z oznanjenjem, nadaljevalo z njegovim rojstvom, delovanjem, trpljenjem in se zaključilo z vstajenjem. Pevci so skozi pesmi in božjo besedo vodili poslušalce skozi pomembne trenutke Jezusovega življenja ter ustvarili globoko duhovno doživetje. Poleg zbora Danica, ki ga vodi Liza Pucihar Peklenk, sta nastopila še otroški pevski zbor Iskrice pod vodstvom Mateje Zdešar ter cerkveni mešani pevski zbor župnije Horjul, ki ga vodita Ana in Matija Bizjan. Glasbeno spremljavo so oblikovali Ana Bizjan na orglah, Žiga Fortuna na klavirju, Primož Križaj na kitari in Miha Vidrih na cajonu. Božjo besedo je bral Pavle Ravnohrib. 
    Pevci so zapeli več znanih pesmi, kot so Je angel Gospodov, Poslušajte vsi ljudje in Oljsko goro tiha noč pokriva. Nekatere pesmi so bile umirjene in čustvene, spet druge pa bolj živahne in polne veselja. Glasba je odražala tako žalost in trpljenje kot tudi radost in upanje. Ob koncu so pevci zapeli še pesem Le za Kristusa, s katero so simbolično zaključili večer. 
    Posebno pohvalo si zasluži zborovodkinja Liza Pucihar Peklenk, ki z veliko predanostjo in strokovnostjo vodi zbor. Pod njenim vodstvom pevci ne le izpopolnjujejo svoje glasbene sposobnosti, temveč tudi rastejo kot skupnost, ki s svojim petjem prinaša sporočilo vere in upanja. Njeno delo, trud in ljubezen do glasbe so se na koncertu še posebej izrazili, kar je bilo čutiti v vsaki zapeti besedi. 
    Po koncertu je sledilo prijetno druženje ob bogati pogostitvi v prosvetnem domu v Horjulu. Obiskovalci so bili navdušeni nad izvedbo in izrazili željo, da bi zbor Danica v prihodnje pripravil še več podobnih glasbenih večerov. Pevci so s ponosom in veseljem zaključili večer, hvaležni za priložnost, da so lahko svojo ljubezen do petja in duhovne glasbe delili z občinstvom. 
    Koncert je bil nepozaben glasbeni in duhovni dogodek, ki je pustil globok vtis tako pri pevcih kot pri poslušalcih. S pesmijo, ki povezuje, ter z veseljem in hvaležnostjo se že veselijo naslednjega srečanja ob glasbi.

    M.D.

  • Blagoslov konj v čudovitem zimskem prazničnem dnevu

    Blagoslov konj v čudovitem zimskem prazničnem dnevu

    Gre za dolgoletni običaj, ta navada namreč izhaja iz ljudske šege, ko so namesto konj blagoslavljali sol in jo nato dodali hrani in živalski krmi ter potresali po domu, vrtu in njivi. Zbrane je pozdravil župan Janko Prebil, ki je v svojem nagovoru spomnil, kako so konji nekoč pomagali na kmetijah in so bili nepogrešljivi. Včasih, še ne tako dolgo nazaj, so na kmetijah s konjsko vprego orali, vlekli vozove in spravljali les iz gozda. Danes to namesto teh plemenitih in veličastnih živali delamo s pomočjo mehanizacije, konje pa ohranjamo na kmetijah bolj za hobi, za veselje in spomin na čase, ko se je z zapravljivčki peljalo k sveti maši namesto z avtomobilom. 
    Po uvodnih nagovorih je sledil blagoslov, ki ga je opravil župnik Janez Smrekar. Sledila je manjša pogostitev in druženje. Obiskovalci so lahko uživali v pogledu na zelo lepo urejene živali. Lastniki so se posebej potrudili in praznično počesali ter povezali grive. Otroci so navdušeno sedli na kočije podoživeli del življenja v starih časih, ko jim je konjska vprega pomenila pomoč pri delu ali omogočila prevoz. 
    Še posebna zahvala. Tone Zdešar, ki se vsako leto udeleži blagoslova s svečano okrašeno vprego, se v imenu konjeniškega kluba Zelena dolina zahvaljuje vsem za udeležbo na prireditvi in za to, da ohranjajte tradicijo blagoslova ter ohranjate ljubezen do teh čudovitih živali.

    Peter Kavčič, Foto: Marjana Ojsteršek