V OK Fit centru na Dobrovi smo uspešno zaključili sezono karateja za osnovnošolce. 14 članov je z odliko opravilo izpit za novo stopnjo v karateju in pokazalo izjemno predanost ter napredek.
Zaključni trening z izpiti so si tokrat lahko ogledali tudi starši. Hvaležni smo za zaupanje, vztrajnost in podporo, ki so jo otroci in starši vlagali v treninge skozi celo sezono.
Nasvidenje spet jeseni!
Ossu!
Ob 60-letnici izhajanja revije Založba Ognjišče in 30- letnici Radio Ognjišče so nas zaposleni na Radio Ognjišče, v sodelovanju z agencijo Aritours, romanja in potovanja, povabili na posebno svetoletno romanje v Francijo. Tudi na to romanje so se dobro pripravili ter ga med 14. in 18. majem odlično izpeljali. Iskrena hvala vsem zaslužnim.
Odmev povabila na romanje je bi velik, saj smo napolniki štiri avtobuse. Kar nekaj nas je bilo tudi iz barjanskih občin, torej tudi iz Občine Log Dragomer in največ iz Občine Vrhnika.
Duhovno vodstvo na romanju sta prevzela mag. Božo Rustja, odgovorni urednik revije Ognjišče, in msgr. Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče.
Romarska pot je popeljala udeležence iz Slovenije skozi Italijo in Švico, v najpomembnejše svete kraje Francije, ki so zaznamovali zgodovino krščanstva. Prva postaja je bilo mesto Annecy, znano kot “alpske Benetke”, kjer sta v 17. stoletju delovala sv. Frančišek Saleški, zavetnik katoliškega tiska, in sv. Ivana Šantalska. Mesto, obdano s čudovitim jezerom in starodavnimi vilami, je kraj globoke duhovne dediščine. V baziliki Marijinega obiskanja, kjer počivata njuna posmrtna ostanka, smo obhajali svojo prvo romarsko mašo in se sprehodili po srednjeveškem jedru mesta.
Naslednja postaja je bila vasica Ars-sur-Formans, kjer je deloval arški župnik sv. Janez Maria Vianney, zavetnik duhovnikov. Romarji smo obiskali njegovo skromno župnišče, kapelico njegovega srca in romarsko cerkev, kjer smo obhajali sveto mašo. Pot se je nato nadaljevala skozi slikovito Burgundijo do Paray-le-Moniala, svetovno znanega romarskega središča Srca Jezusovega, kjer je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque razodel svojo brezmejno ljubezen. Romarji smo obiskali baziliko Srca Jezusovega in imeli čas za osebne pobožnosti.
V Neversu, naslednji postaji na poti, smo obiskali samostan St. Gildard, kjer počiva nestrohnjeno telo sv. Bernardke Soubirous, vidkinje iz Lurda. Po priložnostni pobožnosti in obisku Bernardkinega muzeja se bo pot nadaljevala v francosko prestolnico Pariz.
V Parizu smo obiskali otok Île de la Cité, kjer stoji kraljeva kapela Sainte-Chapelle z veličastnimi barvnimi okni iz 13. stoletja in katedrala Notre-Dame, ki je ponovno odprta po dolgotrajni obnovi. Sledil je obisk kapele Rue du Bac, kjer je sv. Katarina Labouré doživela videnja Device Marije in po njenem naročilu dala izdelati čudodelno svetinjo. Romarji smo ob njenem grobu obhajali sveto mašo, nato pa obiskali še samostan sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja Misijonske družbe lazaristov.
Po krožnem ogledu Pariza z avtobusom, ki je vključeval Elizejske poljane, Slavolok zmage, trg Concorde, Montmartre in baziliko Sacré-Cœur, smo se poslovili od Pariza in se odpravili proti Reimsu, kjer smo prenočili.
Zadnja postaja na romanju je bil Strasbourg, zgodovinsko mesto in sedež Evropskega parlamenta. Romarji smo se sprehodili po starem delu mesta, občudovali kanale in obiskali mogočno katedralo Notre Dame, eno največjih v Evropi. Srečali smo se z mladimi iz Novega Mesta in skupaj, ob visoko plapujoči slovenski zastavi, večkrat zapeli slovensko himno in še nekaj drugih slovenskih pesmi. Po obisku Strasbourga smo se odpravili prptio domu, skozi Nemčijo in Avstrijo v Slovenijo, kamor smo se srečno vrnili v ponedeljk, zgodaj zjutraj, polni duhovnih doživetij in lepih spominov. Posrečena so bila tudi spontana srečanja z romarji iz praktično vseh koncev sveta. Naši pogovori so pričarali prav posebna doživetja in potrditev vsem nam skupne žive Cerkve, ki v konkretnem življenju potjuje, da smo vsi ena velika svetovna družina.
V nadaljevanju dodajam še nekaj dragocenih posnetkov in vse lepo pozdravljam.
14.5.2025, v Annecyu nagovor: https://youtu.be/o0yAPK6Ut5E
blagoslov: https://youtu.be/tvnqiqbr2ms
15.5.2025 v Arsu nagovor: https://youtu.be/XC3D9yKgtjY
16.5.2025 v Neversu nagovor: https://youtu.be/Ps5HKdIBsow
pri sv. Bernardki: https://youtu.be/SddTj2kKvBk
uvod v sv. mašo: https://youtu.be/hxM-L9ypBZM
17.5.2025 v Parizu nagovor: https://youtu.be/eUAkIruy9aY
18.5.2025 v Strasbourgu: uvod: https://youtu.be/CVrMOx1A3RU
nagovor: https://youtu.be/NcBUt7lSnwM
darovanje: https://youtu.be/t4Nf1eRyvHA
imamo Marijo, ki prosi za nas: https://youtu.be/muiOUSTZolI
zahvalna pesem: https://youtu.be/np6eb3S6MIg
Vnanje Gorice, 19.5.2025
Drago Stanovnik, 051 344 688, za ODPMD Brezovica
Idealna lokacija za piknike, druženja in zaključene dogodke!
Iščete prijeten in prostoren prostor za vaše naslednje druženje ali dogodek na prostem? Stara žaga v Verdu vam ponuja vse, kar potrebujete!
Prostoren in pokrit prostor pod dvema kozolcema – odlična zaščita pred dežjem!
Asfaltirana ploščad – primerna za postavitev miz, žara ali drugih aktivnosti.
Elektrika na voljo – za glasbo, osvetlitev ali pripravo hrane.
Veliko parkirišče – brez skrbi za goste.
WC-Dixi – osnovne sanitarije zagotovljene.
V bližini igrišče Matjaževka – travnata površina za igre z žogo + koš za košarko.
Pod staro žago je Retovje in izviri reke Ljubljanice, kjer si lahko napolnite baterije
Gasilske klopi in mize– lahko najamete pri gasilcih v Verdu (prevoz teh si morate organizirati sami)
Prost termin? Preverite koledarček zasedenosti na levi strani spletne strani KS Verd
(glej koledar stara žaga):
https://www.ks-verd.si
Rezervacije in dodatne informacije:
info.ksverd@gmail.com
-Za zasebne dogodke je najem prostora 75€/dan + elektrika 10€/dan.
-Za javne dogodke, ki so namenjeni javnosti in je organizator neko društvo ali zavod je najem prostora brezplačen, pokriti je potrebno zgolj stroške električne energije. Zadeva, ki jo obravnava svet KS Verd.
Več slik območja stare žage najdete na tej povezavi:
https://drive.google.com/drive/folders/1FrqRH8_SG9vRQYjqk5ndn1WRX5qzaU8F?usp=sharing
Čas res hitro beži in za nami je že tretja čajanka v tem letu. Tokratno srečanje je bilo popotniške narave. V sredo, 2. aprila 2025, se je v našem domu zbralo 22 članov, ki jih zanima spoznavanje pokrajin ter doživetij naših članov z njihovih potovanj. Tokrat sta svojo zanimivo in avanturistično izkušnjo z nami delila Viktorija in Andrej J.
Predstavila sta nam Portugalsko in Kapverdske otoke. Njuno potovanje se je začelo s poletom iz Benetk in pristankom v Portu, na severu Portugalske. Porto je eno izmed najpomembnejših in najstarejših evropskih mest. Med nekajdnevnim potepanjem med številnimi kulturnimi in geografskimi znamenitostmi sta naletela tudi na vino Portovec – večini dobro znano in najbolj prepoznavno portugalsko izvozno blago.
Med mnogimi znamenitostmi sta izpostavila Baziliko Svete Trojice, ki stoji nasproti Marijinega svetišča v Fatimi, posvečenega Fatimski Materi Božji. Bazilika je za nas še posebej zanimiva, saj se v njej nahaja 500 kvadratnih metrov velika pozlačena plošča, delo skupine umetnikov iz osmih držav. Umetniško delo je ustvaril in vodil slovenski umetnik Marko Ivan Rupnik.
Njuno avanturo sta nadaljevala ob obali Severnega Atlantika do Lizbone, kjer sta obiskala tudi najzahodnejšo točko celinske Evrope – Cabo da Roca, ki se nahaja v gričevju Sintra, v bližini Lizbone.
V Lizboni sta zapustila celinsko Evropo in poletela na Kapverdske otoke (Cape Verde), znane tudi kot Zelenortski otoki oziroma »afriški Karibi«. Otoki so ime dobili po Zelenem rtu, najzahodnejši točki Afrike, ki leži v današnjem Senegalu. Gre za deset otokov vulkanskega izvora v Severnem Atlantskem oceanu ob zahodni obali Afrike. V 15. stoletju so jih odkrili in kolonizirali Portugalci, kasneje pa so postali pomembno središče trgovine z afriškimi sužnji. Danes večina prebivalcev Zelenortskih otokov izhaja iz obeh skupin ljudi – afriških in evropskih prednikov.
Viktorija in Andrej sta obiskala štiri otoke: Santiago, Fogo, Boa Visto in Sal. Na otoku Fogo sta se povzpela na goro Pico de Fogo, ki je edini aktivni vulkan na Zelenortskih otokih ter hkrati najvišji vrh arhipelaga s kar 2829 metri.
Na vsakem otoku sta preživela nekaj dni ter spoznavala kulturo in običaje tamkajšnjih prebivalcev. Ob čudovitih fotografijah in njunem navdušenem pripovedovanju smo z veseljem prisluhnili delčku njunih doživetij s celomesečnega potovanja.
Za zaključek sta nas razveselila še z napitkom in prigrizki s pridihom otoške kulinarike. Napitek caipirinha (mešanica belega ruma, rjavega sladkorja, limete in tonika) nas je dodatno poživila, okusni ribji piškotki pasteis de atum in bogata enolončnica cachupa refugada – tradicionalna otoška jed iz koruze, fižola, sladkega krompirja, zelja, mesa in jajc – pa so nas prijetno okrepčali in opogumili celo za kakšen koktajl več.
Ob klepetu o potovalnih, raziskovalnih in kulinaričnih izkušnjah se je druženje počasi zaključilo. Razšli smo se dobre volje in bogatejši za še nekaj prijetnih in poučnih uric.
Iskrena hvala vsem udeležencem, še posebej pa Viktoriji in Andreju za čudovito predstavitev še enega koščka našega planeta.
Za DU Log, Damijana T.
Vabimo vas, da se nam pridružite na predstavitvi naravne in kulturne dediščine. Predstavitev bo potekala jutri, 19. 3. 2025, od 17.00 do 19.00 ure, v OŠ Horjul, Šolska ulica 44, Horjul.
Gost bo: izr. prof. dr. Vito Hazler, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL
Vabimo vas, da skupaj odkrijemo bogato kulturno in naravno zapuščino in uživamo v okušanju lokalnih dobrot.
No, nekaj podobnega je verjetno imel v mislih tudi Borovničan Urban Švigelj, sicer študent Pedagoške fakultete, ki pa so se mu takšne “sanje” tudi uresničile. Sodeloval je namreč v raziskavi, za katero je Institut Jožef Stefan iskal prostovoljce za dolgotrajno ležanje v postelji, skupina pa je izvajala vibracijsko vadbo v pogojih težnosti.
Ker je trenutno študent absolvent in ker ni imel nobenih nepremakljivih načrtov, si je, kot pravi, lahko vzel tri mesece časa, kot ga taka raziskava zahteva. Tudi ideja se mu je zdela zelo zanimiva in edinstvena. “Bilo je nekaj strahu oz. dvoma o potencialnih posledicah, a po uvodnem razgovoru sem bil pomirjen, saj te raziskave izvajajo že nekaj desetletij. Prav tako sem imel na katerikoli točki raziskave možnost odstopa.”
Uvodni zdravstveni pregledi so potrdili, da je primeren za udeležbo pri projektu in tako se je začelo še dvotedensko testiranje v Nordijskem olimpijskem centru v Planici. Potem se je, kot opisuje Urban, začelo 60 dnevno ležanje, v sklopu katerega je šestkrat na teden telovadil. Želeli so namreč ugotoviti, kako zmanjšati učinek breztežnosti na izgubo mišic oz. mišične moči. Sledila sta še dva tedna testiranj. Jedli pa so samo hrano, ki so jo pripravili tam in odmerili za vsakega posamično. “To je zelo malo maščob in sladkorjev. In pa seveda, nisem smel vstati ali se vsesti čez celoten potek raziskave.”
Najbolj zanimiv del raziskave se mu je zdela telovadba sama. Ta je izgledala tako, da so ga naložili v rešilca in ga odpeljali do druge stavbe, kjer je bila telovadna naprava oz. centrifuga. “Pred začetkom vrtenja so izvedli vse potrebne protokole za zagotavljanje varnosti, sledilo je kratko ogrevanje pri manjših hitrostih. Najbolj zahteven del je bil pogostost vadbe, saj smo jo imeli vsak dan. Zagotovo pa je pomagala glasba, ki so jo predvajali na slušalke med telovadbo.” Kaj pa težave zaradi pomanjkanje gibanja? Urban pravi, da je prvih nekaj dni imel nekaj bolečin v hrbtenici, ampak so tudi te hitro izginile. Pri bolečinah v mišicah pa jim je pomagal fizioterapevt.
In kaj človek počne tri mesece na postelji? “Do določene mere sem si to vzel kot dopust od življenja. Ko sem zaključil s telovadbo in ostalimi testiranji, sem prosti čas preživljal z videoklici, filmi in serijami, videoigricami, nekajkrat smo z ostalimi udeleženci igrali tudi poker in druge družabne igre. Z njimi se slišimo še danes in smo stkali lepe prijateljske vezi.” Obiski niso bili dovoljeni, razen ko so v sklopu raziskave opravili magnetno resonanco v Ljubljani. Najbolj je pogrešal svobodo in dobro hrano.
Na vprašanje, kdaj mu je bilo najtežje, kakšno motivacijo je imel, da je vztrajal in ali je bil kdaj tik pred tem, da zaključi s sodelovanjem, Urban odgovarja, da do tega ni prišlo, so bili pa zagotovo težki dnevi. “Pri vsem tem je bila zagotovo v pomoč celotna ekipa raziskovalcev in medicinskih sester, psihologinja in ostali udeleženci.”
Trenutek, ko je prvič vstal s postelje, je bilo v okviru ene izmed raziskav. Dvignili so jih iz ležečega v stoječ položaj, nato so testirali, koliko časa lahko stojijo, preden bi padli v nezavest. Preden se je to zgodilo, so test ustavili. “Vse, kar sem opazil je to, da sem izgubil nekaj kondicije in ravnotežje. Oba sem hitro dobil nazaj.” Pa bi še sodeloval v podobni raziskavi? Pravi, da bi se brez težav odločil za ponovno sodelovanje, saj so bili občutki pozitivni, doživel je edinstveno izkušnjo in spoznal veliko zanimivih ljudi. In če bi moral svojo izkušnjo opisati kot naslov filma, bi ga poimenoval “Trnuljčica”, v smehu še zaključi Urban Švigelj.
Rok Mihevc
Gasilce v naši zvezi želimo ozavestiti, da protokol na gasilskih prireditvah ni zgolj formalnost, temveč ključni element, ki izraža organiziranost, spoštovanje in ponos gasilstva. S pravilnim izvajanjem protokolarnih obveznosti skrbimo za enoten in dostojanstven nastop gasilcev, hkrati pa negujemo tradicijo, ki jo prenašamo na mlajše generacije.
Ena izmed ključnih pobud naše komisije je bila organizacija predavanj o protokolu, s katerimi želimo gasilce podučiti o pravilnem izvajanju protokolarnih dejanj, kot so vodenje prireditev, postroj enot ter rokovanje s prapori in ostalimi simboli gasilske organizacije. Takšna izobraževanja prispevajo k enotnosti in večji urejenosti na gasilskih dogodkih. Udeleženci so se med drugim naučili, kakšen je vrstni red pozdravljanja gostov, sedežni red in vrstni red govorov na gasilskih prireditvah, kako poteka gasilski pogreb in kako se pravilno nosi priznanja na gasilski uniformi. Tudi sicer je naša komisija na voljo društvom za pojasnila o protokolu in odgovore na konkretna vprašanja, ki de pojavijo ob izvedbi posameznih prireditev in dogodkov.
Na gasilskih prireditvah igrajo ključno vlogo praporščaki, saj s svojim izgledom in nastopom izražajo močno simboliko. Komisija za protokol zato izvaja sistematično izobraževanje praporščakov, kjer ti pridobivajo znanje o pravilnem nošenju praporov in rokovanju z njimi ter primernem gibanju. Takšna usposabljanja zagotovo pripomorejo k profesionalnemu in enotnemu nastopu gasilskih enot na uradnih dogodkih. V lanskem letu se je pojavila tudi pobuda za izdelavo posebnih protokolarnih sekiric, ki jih nosijo spremljevalci prapora. Te sekirice simbolizirajo gasilsko zgodovino in častno vlogo spremljevalcev, hkrati pa prispevajo k vizualni podobi gasilskih postrojev. S tem ohranjamo tradicionalne vrednote gasilstva in dodatno krepimo pomen spoštovanja gasilskih simbolov. V Gasilski zvezi Vrhnika pa smo bili pretekli mesec priča še enemu pomembnemu dogodku – ustanovitvi častne enote, ki bo odslej predstavljala nepogrešljiv del gasilskih slovesnosti in protokolarnih dogodkov. Pobuda za ustanovitev častne enote izhaja iz želje po še večjem spoštovanju gasilske tradicije, urejenem izvajanju protokolarnih obveznosti ter poudarjanju pomena gasilstva kot organizacije z globokimi koreninami v slovenski družbi. GZ Vrhnika se je tako pridružila peščici gasilskih zvez, ki imajo lastno častno enoto.
Zavedamo se, da je gasilstvo več kot le nudenje pomoči ob nesrečah – predstavlja tudi simbol vrednot, kot so solidarnost, tovarištvo in čast. Prav je, da tudi svoj nastop prilagodimo tem vrednotam. S to vizijo bomo v Gasilski zvezi Vrhnika še naprej razvijali protokol in skrbeli za njegovo kakovostno izvajanje.
komisija za protokol GZ Vrhnika
V februarju je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika povabilo gospo Štefko Šebalj Mikše, članico Planinskega društva Cerknica, dolgoletno markacistko in planinsko vodnico, ki nam je predstavila nastanek in delovanje steklarn – glažut na Javorniku.
Slovenija je bila v preteklosti posuta z majhnimi steklarnami – glažutami povsod, kjer so bile velike površine gozdov, saj je bil les osnovna surovina za kurjenje talilnih peči in za pridobivanje pepelike, ene od glavnih sestavin za izdelavo stekla. Poleg oglarjenja je bilo steklarstvo način izkoriščanja kvalitetnih gozdov v oddaljenih krajih Pohorja, Zasavja, Posavja, Kozjanskega in drugod. Glažuto so vedno zgradili v osrednjem delu najboljših gozdnih površin in se preselili na drugo lokacijo, ko je bil gozd izsekan.
Tudi Javornik in drugi cerkniški gozdovi so bili že v preteklosti zelo bogati z lesom, tako da sta na območju Javornika delovali dve večji glažuti. V 18. stoletju Karlovica ali Dolenjska, ki je bila zgrajena blizu gradu Karlovica, ko je zmanjkalo lesa pa so glažuto zaprli in v 19. stoletju naredili novo z imenom Jezerska višje v osrčju javorniških gozdov. Lastniki glažut so se menjali, gradili so jih tržaški trgovci z lesom in veleposestiki, ki so imeli v lasti velike gozdne površine in jemali v služnost tudi gozdove okoliških kmetov. Jezersko glažuto je za kratek čas odkupil tudi domačin, a je kmalu spet prišla v roke posestnika Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani).
Glažuto Karlovico je omenjal tudi Baltazar Hacquet v knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778. V njegovem času je bila steklarna v razcvetu, saj so v njej poleg mojstrov iz Češke in Štajerske dobili delo tudi domači mojstri, mizarji, kamnoseki in kmetje, ki so nosili kremen iz severnega pobočja Slivnice v Dolenjo vas, kjer so ga v mlinih na potoku drobili v prah. Tam so izdelovali tudi pepeliko (lužen pepel), katero so dodajali kremenčevemu prahu, da so znižali tališče na 800 °C – na temperaturo, ki so jo v pečeh lahko dosegli s kurjenjem drv oz. oglja, nekatere surovine pa so uvažali iz Trsta in namesto pepelike in sode dodajali morsko sol, ki je bila cenejša od pepelike, kajti za 1 kg steklovine je zgorelo 2.400 kg lesa, od tega le 72 kg za taljenje, ostali les pa so porabili za pridobivanje pepelike (Cimperšek M. 2016).
Izdelovali so pollitrske steklenice, kozarce, šipe in kakovostno steklo za ure. Glažuta Karlovica je zamenjala več lastnikov, nazadnje je bila v lasti bratov Kreidl, delovala je do leta 1793, nato pa so Karlovico zaprli. Razlog so bile najbrž finančne težave in pritožbe lastnikov gozdov, ki se z goloseki gozda niso strinjali. Od steklarne je ostalo samo ime Glažuta in ostanki vodnjaka.
Glažuta Jezerska je bila postavljena višje v pobočje Javornika nad Zadnjim krajem v k.o. Otok I. Iz mapne kopije iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) je razvidno, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne dovoljeno za dobo 20 let.
Proizvodnja je cvetela, steklene izdelke so prodajali tudi na Tržaško in delovanje podaljševali z nedogovorjenim izsekavanjem gozdov v lasti okoliških kmetov, zato so glažuto zaprli, ostala je samo pot, ki je bila zgrajena do glažute Jezerska in se še danes imenuje Fabrška pot.
V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo, steklenice za rozolijo (liker iz cvetov pomaranč in vrtnic; J. Kebe ), brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Steklo so tudi brusili, ohranil se je lestenec, ki krasi podružnično cerkev sv. Petra v vasi Dolenje Jezero.
Nekatere svoje izdelke je zadnji lastnik steklarne Pagliaruzzi poslal tudi na obrtniško razstavo v Ljubljano leta 1844 in jih podaril muzeju.
Gospa Štefka ima v svoji zbirki poleg ostankov stekla in materiala, ki ga je našla med raziskovanjem okolice nekdanjih glažut, tudi dragoceno steklenico, ki je bila v lasti njene prababice.
Gospe Štefki Šebalj Mikše se zahvaljujemo za zanimivo predavanje, saj je obiskovalcem, ki so napolnili Malo dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, prikazala malo poznano glažutarstvo na Javorniku nad Cerkniškim jezerom.
Marija Dolinar
Vabimo vas na predavanje – KAKO SE PRIPRAVITI NA POTOVANJE, ki bo v četrtek, 13. februarja 2025, ob 18. uri, v Knjižnici Horjul.
