Kategorija: Zanimivosti

  • Aprilska čajanka DU Log

    Aprilska čajanka DU Log

    Čas res hitro beži in za nami je že tretja čajanka v tem letu. Tokratno srečanje je bilo popotniške narave. V sredo, 2. aprila 2025, se je v našem domu zbralo 22 članov, ki jih zanima spoznavanje pokrajin ter doživetij naših članov z njihovih potovanj. Tokrat sta svojo zanimivo in avanturistično izkušnjo z nami delila Viktorija in Andrej J. 
    Predstavila sta nam Portugalsko in Kapverdske otoke. Njuno potovanje se je začelo s poletom iz Benetk in pristankom v Portu, na severu Portugalske. Porto je eno izmed najpomembnejših in najstarejših evropskih mest. Med nekajdnevnim potepanjem med številnimi kulturnimi in geografskimi znamenitostmi sta naletela tudi na vino Portovec – večini dobro znano in najbolj prepoznavno portugalsko izvozno blago. 
    Med mnogimi znamenitostmi sta izpostavila Baziliko Svete Trojice, ki stoji nasproti Marijinega svetišča v Fatimi, posvečenega Fatimski Materi Božji. Bazilika je za nas še posebej zanimiva, saj se v njej nahaja 500 kvadratnih metrov velika pozlačena plošča, delo skupine umetnikov iz osmih držav. Umetniško delo je ustvaril in vodil slovenski umetnik Marko Ivan Rupnik. 
    Njuno avanturo sta nadaljevala ob obali Severnega Atlantika do Lizbone, kjer sta obiskala tudi najzahodnejšo točko celinske Evrope – Cabo da Roca, ki se nahaja v gričevju Sintra, v bližini Lizbone. 
    V Lizboni sta zapustila celinsko Evropo in poletela na Kapverdske otoke (Cape Verde), znane tudi kot Zelenortski otoki oziroma »afriški Karibi«. Otoki so ime dobili po Zelenem rtu, najzahodnejši točki Afrike, ki leži v današnjem Senegalu. Gre za deset otokov vulkanskega izvora v Severnem Atlantskem oceanu ob zahodni obali Afrike. V 15. stoletju so jih odkrili in kolonizirali Portugalci, kasneje pa so postali pomembno središče trgovine z afriškimi sužnji. Danes večina prebivalcev Zelenortskih otokov izhaja iz obeh skupin ljudi – afriških in evropskih prednikov. 
    Viktorija in Andrej sta obiskala štiri otoke: Santiago, Fogo, Boa Visto in Sal. Na otoku Fogo sta se povzpela na goro Pico de Fogo, ki je edini aktivni vulkan na Zelenortskih otokih ter hkrati najvišji vrh arhipelaga s kar 2829 metri. 
    Na vsakem otoku sta preživela nekaj dni ter spoznavala kulturo in običaje tamkajšnjih prebivalcev. Ob čudovitih fotografijah in njunem navdušenem pripovedovanju smo z veseljem prisluhnili delčku njunih doživetij s celomesečnega potovanja. 
    Za zaključek sta nas razveselila še z napitkom in prigrizki s pridihom otoške kulinarike. Napitek caipirinha (mešanica belega ruma, rjavega sladkorja, limete in tonika) nas je dodatno poživila, okusni ribji piškotki pasteis de atum in bogata enolončnica cachupa refugada – tradicionalna otoška jed iz koruze, fižola, sladkega krompirja, zelja, mesa in jajc – pa so nas prijetno okrepčali in opogumili celo za kakšen koktajl več. 

    Ob klepetu o potovalnih, raziskovalnih in kulinaričnih izkušnjah se je druženje počasi zaključilo. Razšli smo se dobre volje in bogatejši za še nekaj prijetnih in poučnih uric.

    Iskrena hvala vsem udeležencem, še posebej pa Viktoriji in Andreju za čudovito predstavitev še enega koščka našega planeta.

    Za DU Log, Damijana T.

     

  • Vabilo na predstavitev dediščine v Horjulu

    Vabilo na predstavitev dediščine v Horjulu

    Vabimo vas, da se nam pridružite  na  predstavitvi naravne in kulturne dediščine. Predstavitev bo potekala jutri, 19. 3. 2025, od 17.00 do 19.00 ure, v OŠ Horjul, Šolska ulica 44, Horjul.

    Gost bo: izr. prof. dr. Vito Hazler, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL

    Vabimo vas, da skupaj odkrijemo bogato kulturno in naravno zapuščino in uživamo v okušanju lokalnih dobrot.

  • Ležanje kot izziv in dopust od življenja

    Ležanje kot izziv in dopust od življenja

    No, nekaj podobnega je verjetno imel v mislih tudi Borovničan Urban Švigelj, sicer študent Pedagoške fakultete, ki pa so se mu takšne “sanje” tudi uresničile. Sodeloval je namreč v raziskavi, za katero je Institut Jožef Stefan iskal prostovoljce za dolgotrajno ležanje v postelji, skupina pa je izvajala vibracijsko vadbo v pogojih težnosti.
    Ker je trenutno študent absolvent in ker ni imel nobenih nepremakljivih načrtov, si je, kot pravi, lahko vzel tri mesece časa, kot ga taka raziskava zahteva. Tudi ideja se mu je zdela zelo zanimiva in edinstvena. “Bilo je nekaj strahu oz.     dvoma o potencialnih posledicah, a po uvodnem razgovoru sem bil pomirjen, saj te raziskave izvajajo že nekaj desetletij. Prav tako sem imel na katerikoli točki raziskave možnost odstopa.” 
    Uvodni zdravstveni pregledi so potrdili, da je primeren za udeležbo pri projektu in tako se je začelo še dvotedensko testiranje v Nordijskem olimpijskem centru v Planici. Potem se je, kot opisuje Urban, začelo 60 dnevno ležanje, v sklopu katerega je šestkrat na teden telovadil. Želeli so namreč ugotoviti, kako zmanjšati učinek breztežnosti na izgubo mišic oz. mišične moči. Sledila sta še dva tedna testiranj. Jedli pa so samo hrano, ki so jo pripravili tam in odmerili za vsakega posamično. “To je zelo malo maščob in sladkorjev. In pa seveda, nisem smel vstati ali se vsesti čez celoten potek raziskave.”
    Najbolj zanimiv del raziskave se mu je zdela telovadba sama. Ta je izgledala tako, da so ga naložili v rešilca in ga odpeljali do druge stavbe, kjer je bila telovadna naprava oz. centrifuga. “Pred začetkom vrtenja so izvedli     vse potrebne protokole za zagotavljanje varnosti, sledilo je kratko ogrevanje pri manjših hitrostih. Najbolj zahteven del je bil pogostost vadbe, saj smo jo imeli vsak dan. Zagotovo pa je pomagala glasba, ki so jo predvajali na slušalke med telovadbo.” Kaj pa težave zaradi pomanjkanje gibanja? Urban pravi, da je prvih nekaj dni imel nekaj bolečin v hrbtenici, ampak so tudi te hitro izginile. Pri bolečinah v mišicah pa jim je pomagal fizioterapevt. 
    In kaj človek počne tri mesece na postelji? “Do določene mere sem si to vzel kot dopust od življenja. Ko sem zaključil s telovadbo in ostalimi testiranji, sem prosti čas preživljal z videoklici, filmi in serijami, videoigricami, nekajkrat smo z ostalimi udeleženci igrali tudi poker in druge družabne igre. Z njimi se slišimo še danes in smo stkali lepe prijateljske vezi.” Obiski niso bili dovoljeni, razen ko so v sklopu raziskave opravili magnetno resonanco v Ljubljani. Najbolj je pogrešal svobodo in dobro hrano.  
    Na vprašanje, kdaj mu je bilo najtežje, kakšno motivacijo je imel, da je vztrajal in ali je bil kdaj tik pred tem, da zaključi s sodelovanjem, Urban odgovarja, da     do tega ni prišlo, so bili pa zagotovo težki dnevi. “Pri vsem tem je bila zagotovo v pomoč celotna ekipa raziskovalcev in medicinskih sester, psihologinja in ostali udeleženci.”      
    Trenutek, ko je prvič vstal s postelje, je bilo v okviru ene izmed raziskav. Dvignili so jih iz ležečega v stoječ položaj, nato so testirali, koliko časa lahko stojijo, preden bi padli v nezavest. Preden se je to zgodilo, so test     ustavili. “Vse, kar sem opazil je to, da sem izgubil nekaj kondicije in ravnotežje. Oba sem hitro dobil nazaj.” Pa bi še sodeloval v podobni raziskavi? Pravi, da bi se brez težav odločil za ponovno sodelovanje, saj so bili občutki pozitivni, doživel je edinstveno izkušnjo in spoznal veliko zanimivih ljudi. In če bi moral svojo izkušnjo opisati kot naslov filma, bi ga poimenoval “Trnuljčica”, v smehu še zaključi Urban Švigelj. 

    Rok Mihevc

  • Predstavitev komisije za protokol na gasilski zvezi Vrhnika

    Predstavitev komisije za protokol na gasilski zvezi Vrhnika

    Gasilce v naši zvezi želimo ozavestiti, da protokol na gasilskih prireditvah ni zgolj formalnost, temveč ključni element, ki izraža organiziranost, spoštovanje in ponos gasilstva. S pravilnim izvajanjem protokolarnih obveznosti skrbimo za enoten in dostojanstven nastop gasilcev, hkrati pa negujemo tradicijo, ki jo prenašamo na mlajše generacije. 

    Ena izmed ključnih pobud naše komisije je bila organizacija predavanj o protokolu, s katerimi želimo gasilce podučiti o pravilnem izvajanju protokolarnih dejanj, kot so vodenje prireditev, postroj enot ter rokovanje s prapori in ostalimi simboli gasilske organizacije. Takšna izobraževanja prispevajo k enotnosti in večji urejenosti na gasilskih dogodkih. Udeleženci so se med drugim naučili, kakšen je vrstni red pozdravljanja gostov, sedežni red in vrstni red govorov na gasilskih prireditvah, kako poteka gasilski pogreb in kako se pravilno nosi priznanja na gasilski uniformi. Tudi sicer je naša komisija na voljo društvom za pojasnila o protokolu in odgovore na konkretna vprašanja, ki de pojavijo ob izvedbi posameznih prireditev in dogodkov.

    Na gasilskih prireditvah igrajo ključno vlogo praporščaki, saj s svojim izgledom in nastopom izražajo močno simboliko. Komisija za protokol zato izvaja sistematično izobraževanje praporščakov, kjer ti pridobivajo znanje o pravilnem nošenju praporov in rokovanju z njimi ter primernem gibanju. Takšna usposabljanja zagotovo pripomorejo k profesionalnemu in enotnemu nastopu gasilskih enot na uradnih dogodkih. V lanskem letu se je pojavila tudi pobuda za izdelavo posebnih protokolarnih sekiric, ki jih nosijo spremljevalci prapora. Te sekirice simbolizirajo gasilsko zgodovino in častno vlogo spremljevalcev, hkrati pa prispevajo k vizualni podobi gasilskih postrojev. S tem ohranjamo tradicionalne vrednote gasilstva in dodatno krepimo pomen spoštovanja gasilskih simbolov. V Gasilski zvezi Vrhnika pa smo bili pretekli mesec priča še enemu pomembnemu dogodku – ustanovitvi častne enote, ki bo odslej predstavljala nepogrešljiv del gasilskih slovesnosti in protokolarnih dogodkov. Pobuda za ustanovitev častne enote izhaja iz želje po še večjem spoštovanju gasilske tradicije, urejenem izvajanju protokolarnih obveznosti ter poudarjanju pomena gasilstva kot organizacije z globokimi koreninami v slovenski družbi. GZ Vrhnika se je tako pridružila peščici gasilskih zvez, ki imajo lastno častno enoto. 

    Zavedamo se, da je gasilstvo več kot le nudenje pomoči ob nesrečah –  predstavlja tudi simbol vrednot, kot so solidarnost, tovarištvo in čast. Prav je, da tudi svoj nastop prilagodimo tem vrednotam. S to vizijo bomo v Gasilski zvezi Vrhnika še naprej razvijali protokol in skrbeli za njegovo kakovostno izvajanje.

    komisija za protokol GZ Vrhnika

     

  • Predavanje ob 250. letnici nastanka prve steklarne – glažute na Javorniku nad Cekniškim jezerom

    Predavanje ob 250. letnici nastanka prve steklarne – glažute na Javorniku nad Cekniškim jezerom

    V februarju je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika povabilo gospo Štefko Šebalj Mikše, članico Planinskega društva Cerknica, dolgoletno markacistko in planinsko vodnico, ki nam je predstavila nastanek in delovanje steklarn – glažut na Javorniku.

    Predavateljica ga. Štefka Šebalj Mikše

    Slovenija je bila v preteklosti posuta z majhnimi steklarnami – glažutami  povsod, kjer so bile velike površine gozdov, saj je bil les osnovna surovina za kurjenje talilnih peči in za pridobivanje pepelike, ene od  glavnih sestavin za izdelavo stekla. Poleg oglarjenja je bilo steklarstvo način izkoriščanja kvalitetnih gozdov v oddaljenih krajih Pohorja, Zasavja, Posavja, Kozjanskega in drugod. Glažuto so vedno zgradili v osrednjem delu najboljših gozdnih površin in se preselili na drugo lokacijo, ko je bil gozd izsekan.

    Tudi Javornik in drugi cerkniški gozdovi  so bili že v preteklosti zelo bogati z lesom, tako da sta na območju Javornika delovali dve večji glažuti. V 18. stoletju Karlovica ali Dolenjska, ki je bila zgrajena blizu gradu Karlovica, ko je zmanjkalo lesa pa so glažuto zaprli in v 19. stoletju naredili novo z imenom Jezerska višje v osrčju javorniških gozdov. Lastniki glažut so se menjali, gradili so jih tržaški trgovci z lesom in veleposestiki, ki so imeli v lasti velike gozdne površine in jemali v služnost tudi gozdove okoliških kmetov. Jezersko glažuto je za kratek čas odkupil tudi domačin, a je kmalu spet prišla v roke posestnika Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani).

    Glažuto Karlovico je omenjal tudi Baltazar Hacquet v knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778. V njegovem času je bila steklarna v razcvetu,  saj so v njej poleg  mojstrov iz Češke in Štajerske dobili delo  tudi domači mojstri, mizarji, kamnoseki in kmetje, ki so nosili kremen iz severnega pobočja Slivnice v Dolenjo vas, kjer so ga v mlinih na potoku drobili v prah. Tam so izdelovali tudi pepeliko (lužen pepel), katero so dodajali kremenčevemu prahu, da so znižali tališče na 800 °C – na temperaturo, ki so jo v pečeh lahko dosegli s kurjenjem drv oz. oglja, nekatere surovine  pa so uvažali iz Trsta in namesto pepelike in sode dodajali  morsko sol, ki je bila cenejša od pepelike, kajti za 1 kg steklovine je zgorelo 2.400 kg lesa, od tega le 72 kg za taljenje, ostali les pa so porabili za pridobivanje pepelike (Cimperšek M. 2016).  

    Izdelovali so pollitrske steklenice, kozarce, šipe in kakovostno steklo za ure. Glažuta Karlovica je zamenjala več lastnikov,  nazadnje je bila v lasti bratov Kreidl, delovala je do leta 1793, nato pa so Karlovico zaprli.  Razlog so bile najbrž finančne težave in pritožbe lastnikov gozdov,  ki se z  goloseki gozda niso strinjali. Od  steklarne je ostalo samo ime Glažuta in ostanki vodnjaka.

    Ostanki vodnjaka (foto Štefka Šebalj Mikše)

    Glažuta Jezerska  je bila  postavljena višje v pobočje Javornika nad Zadnjim krajem v k.o. Otok I. Iz mapne kopije iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) je razvidno, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne dovoljeno  za dobo 20 let.

    Jezerska steklarna – glažuta (Vir: Arhiv Republike Slovenije, foto Miloš Toni)

    Proizvodnja je cvetela, steklene izdelke so prodajali tudi na Tržaško in delovanje podaljševali z nedogovorjenim izsekavanjem gozdov v lasti okoliških kmetov, zato so glažuto zaprli, ostala je samo pot, ki je bila zgrajena do glažute Jezerska in se še danes imenuje Fabrška pot.

    V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo, steklenice za rozolijo (liker iz cvetov pomaranč in vrtnic; J. Kebe ), brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Steklo so tudi brusili, ohranil se je  lestenec, ki krasi podružnično cerkev sv. Petra v vasi Dolenje Jezero.

    Lestenec v cerkvi sv. Petra v Dolenjem Jezeru (foto Miloš Toni)

    Nekatere svoje izdelke je zadnji lastnik steklarne Pagliaruzzi poslal tudi  na  obrtniško razstavo v Ljubljano leta 1844 in jih podaril muzeju.

    Izdelki Jezerske glažute (foto Miloš Toni)

    Gospa Štefka ima v svoji zbirki poleg ostankov stekla in materiala, ki ga je našla med raziskovanjem  okolice nekdanjih glažut, tudi dragoceno steklenico, ki je bila v lasti njene prababice.

    Steklenica prababice ge. Štefke (foto Štefka Šebalj Mikše)

    Gospe Štefki Šebalj Mikše se zahvaljujemo za zanimivo predavanje, saj je obiskovalcem, ki so napolnili Malo dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, prikazala malo poznano glažutarstvo na Javorniku nad Cerkniškim jezerom.                                                                                            

    Marija Dolinar

  • PREDAVANJE – KAKO SE PRIPRAVITI NA POTOVANJE?

    PREDAVANJE – KAKO SE PRIPRAVITI NA POTOVANJE?

    Vabimo vas na  predavanje – KAKO SE PRIPRAVITI NA POTOVANJE,  ki bo v četrtek, 13. februarja 2025, ob 18. uri, v Knjižnici Horjul.