Izlet na grad Snežnik. Že marca smo razmišljali o njem, vendar se nam je ves čas nekako izmikal, vse tja do sredine maja, ko smo čakali, kaj bo na to dejala še Zofka. Le-ta je pri nas rahlo poškropila, ponekod tudi malo bolj, a vendar smo se prebudili v suho jutro.
V petek, 16. 5. 2025, smo se z otroki iz vrtca Horjul, končno odpravili na grad Snežnik. Z avtobusom smo se odpeljali do Starega trga pri Ložu, kjer smo izstopili in se peš podali naprej. Sprva smo pot ubirali po asfaltni poti, nato zavili na makadamsko pot ter del poti prehodili po travnatem kolovozu. Na poti se je videlo, da je ponoči deževalo, pa tudi mi smo čutili, da se je ohladilo, saj nas je zeblo v ušesa. Pot ni bila zahtevna. Bila je bolj položna in primerna, da se po njej lahko odpravimo že na začetku šolskega leta, ko vsi otroci še niso tako vešči hoje. Pri cerkvici svete Marjete v kraju Šmarata, ki je bila približno na sredi poti, smo se ustavili in pojedli malico, nato pa smo se odpravili naprej mimo lovske opazovalnice, skozi grajski park proti gradu. In kar naenkrat smo skozi veje dreves opazili grad. Sprva smo grad opazovali od daleč, nato pa smo se odločili, da se sprehodimo okoli njega. Opazili smo, da so vrata do gradu odprta in smo se po mostu sprehodili v grad in si ga pogledali od blizu. Naši dobrih 60 radovednih oči ni ostalo neopaženih, saj je k nam pristopila gospodična, ki nas je prijazno povabila na ogled medveda v gradu. Poleg medveda smo lahko videli še viteške oklepe in sulice, velik zemljevid grajske okolice, poročno dvorano in grajsko klet z razstavo slik. Nekaj posebnega je bil lesen hladilnik, ki je deloval na led. Led so si ga grajski gospodje spravili v zemljo, tako da so hladilnik lahko uporabljali tudi po tem, ko se je zunaj že otoplilo.
Lepo, čeprav nekoliko hladno vreme nas je spremljalo vso pot. Izlet je bil lep in umirjen in svojo piko na i je dodal še nepričakovan ogled gradu. Prijaznima gospema v gradu smo hvaležni, ki sta nas tako prijazno sprejeli, nam razkazali del gradu in nam tako razkrili del njegove zgodovine.
Tudi tokrat se je z nami odpravilo nekaj članov Planinskega društva Horjul, ki so kot vedno poskrbeli, da smo varno prišli na cilj. Ob tej priložnosti se jim zahvaljujemo in se že veselimo naslednjega izleta, ki ga bomo preživeli skupaj. Naslednjič se bomo skupaj podali na bohinjske konce.
Barbara Čepon
