Nekaj let je že minilo od zadnjega godbenega izleta v tujino, takrat smo se iz Bosne vrnili le nekaj dni pred hudimi poplavami v Bihaću. Godba z zaledjem pa se je letos podala na avstrijsko Koroško. V želji, da bi obiskali zamejske Slovence, smo se godbeniki podali na izlet v Celovec, Beljak in okolico.
Ob ne precej zgodnji 6. uri zjutraj smo se podali na pot. Čez Ljubelj vse do prve destinacije. Manjša skupinica godbe se je nadobudno podala v prvo, precej zanimivo postojanko – na zajtrk v pivovarno, a ne dobesedno. Najprej nismo našli vhoda, nato pa je pred nami na veliko pisalo ”Spomladanski sejem” in nasmehnilo se nam je: ”O, imamo nov nastop!”. Pa če se vrnemo nazaj k začetku. Po ogledu vsake malenkosti v trgovini nas je nemško govoreči gospod popeljal čez celotno proizvodnjo pivovarne Hirter. V Avstriji imajo le dve svoji pivovarni in ena izmed njih je prav v Hirtu. Na prvi pogled velika pivovarna z zanimivo proizvodnjo, ki pa je že v evropskem merilu izjemno majhna. Med našim pohajkovanjem po proizvodnji nefiltriranega avstrijskega piva pa so se ostali godbeniki in starši odpravili na ogled gradnje gradu na star način. V bližini Hirta so se domačini pred leti odločili, da bodo na star način s starimi pripomočki in svojimi rokami zgradili grad. Godbeniki so vsakega delavca do potankosti analizirali in sedaj imajo že načrt, kako bodo začeli z gradnjo godbenega gradu na Dobrovi. Minilo je nekaj ur in godbeniki gradbeniki so prišli nazaj v Hirt, kjer smo vsi skupaj kot presenečenje zaigrali Avstrijcem na Spomladanskem sejmu. Potem se nam je seveda že mudilo, saj je bil pred nami še cel pester dan.
Ogledali smo si vojvodski prestol in se odpravili na Grad Ostrovica. Grad kot iz filma na 160 m visoki apnenčasti skalni vzpetini. Peš smo šli gor, vaja za Triglav. Podali smo se skozi vseh 14 vrat, ki so onemogočala dostop nasprotnikom do gradu. Na gradu smo si ogledali stare tope, viteško opremo, sulice in vse, kar je spadalo zraven. Krajši počitek in noge so bile ogrete za športno nadaljevanje dneva. Sledila ni sicer hoja na Triglav – ta pride avgusta – temveč godbeno tekmovanje za godbenega prvaka v nogogolfu tj. golf z nogo. Za žogo in med kapljicami dežja smo tekli po trasi in poskušali nabrati čim manj točk in strelov v luknje. Na koncu je naziv naj godbenica v nogogolfu dobila saksofonistka Frida, naj godbenik v nogogolfu klarinetist Anže in naj senior godbenik v nogogolfu bas klarinetist in fotograf Janez. Sklep: očitno so pihalci veliko bolje fizično pripravljeni za športne aktivnosti kot druge sekcije. Naprej smo se podali na Pyramidenkogel, si ogledali razgled in dan zaključili v prečudovitem hostlu ob Vrbskem jezeru.
Naslednji, drugi dan smo se zbudili ob najlepšem pogledu na jezero, ki nas je od sob ločil le nekaj korakov. Po zgodnjem zajtrku smo se podali v Dobrlo vas, kjer smo sodelovali pri dvojezični (nemško-slovenski) sveti maši. Že med mašo so nas župljani pospremili z bučnim aplavzom, po sveti maši pa smo zaigrali še nekaj slovenskih skladb in se na povabilo župnika odpravili v sosednjo kavarno, kjer si je lahko vsak godbenik in starš izbral svojo tortico in pijačo. Izredno gostoljubni župnik Janez Tratar s solzami v očeh se nam je zahvalil za naše sodelovanje in seveda povabil, naj še kdaj pridemo. Z veseljem, siti in polni dobrih sladkih tortic smo se odpravili k izredno priljubljeni proizvodnji slovenskih harmonik. Obiskali smo družino Rutar, proizvodnjo Original harmonik Rutar, kjer nas je sprejel gospod Aleks Rutar, sin pokojnega Jožkota Rutarja, začetnika harmonik Rutar. Aleks nam je pokazal kako se harmonika izdela, ogledali smo si lahko različne vrste harmonik, prostore za izdelavo in čisto prvo harmoniko, ki jo je izdelal njegov oče. Pred njegovo hišo smo seveda prišli v stilu – s korakanjem in slovensko zastavo, enak pa je bil tudi odhod. Po kratkem a prijetnem slovenskem druženju z Aleksom, smo se odpravili proti Osojskem jezeru, kjer se je starejši del godbe odpravil na dvourno vožnjo z ladjico, mlajša generacija pa je obiskala adrenalinski park. Čeprav je adrenalinski park res nekaj posebnega, ne doživiš vsak dan, da v Avstriji na ladjici nekdo igra slovensko glasbo. Naši godbeniki in starši so s harmoniko in baritonom vse navzoče zabavali z znanimi slovenskimi melodijami, razvila pa se je prava veselica s plesom in petjem. Po končani vožnji smo se vsi skupaj srečali v adrenalinskem parku. Mlajša generacija je še vedno premagovala ovire na višini, starejši pa so se raje odpravili na manj zahtevne adrenalinske poti. S hvaležnostjo smo dan zaključili na sladoledu ob Osojskem jezeru, kjer je bila večina godbenikov še vedno pod vtisi jutranje maše in si izbrala okus sladoleda ”Hallelujah”.
Na vrsti je že tretji, zadnji dan. Res škoda, pa vse skupaj je tako hitro minilo. Po družabnem večeru in večernem kopanju v bazenu smo lahko zjutraj spali malo dlje. No, razen tisti, ki so se ob zgodnjih jutranjih urah odpravili na jutranje bujenje v Vrbsko jezero, ki je merilo malo več kot 10 stopinj Celzija. Zadnji, obilen zajtrk, kovčki, vsa oprema in na pot. Prva postojanka zadnjega dne je bila zopet na gradu, vendar ne istem. Odpravili smo se na bližnji grad, kjer smo si ogledali predstavo ptic ujed. Sledilo je slastno kosilo, nato pa ogled muzeja ebordov v centru Celovca. Gospod Gert Prix, lastnik in ustanovitelj muzeja, mimogrede znan avstrijski glasbenik, nam je predstavil njegovo izjemno bogato zbirko klaviatur in instrumentov s tipkami. Na naključnih 10 je tudi zaigral in nam privabil nasmeh na obraz. Matematik in glasbenik Prix je od leta 1987 do danes zbral že preko 2100 elektronskih klaviatur in instrumentov s tipkami. V muzeju si niti dve klaviaturi nista enaki. Vsaka je nekaj posebnega – ena deluje s pomočjo glasu, spet druga je že tehnološko napredna, a precej zakomplicirana. Spet tretja se odziva na bližnje dražljaje, četrta pa ima dodatne tipke, ki služijo namesto dodatnih registrov. V največjem tovrstnem muzeju na svetu je za konec zaigral še naš godbenik Marko, nato pa smo se odpravili naprej. Spet smo se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v trampolin park, starejši na sprehod po Celovcu.
Dan smo zaključili na ekološki kmetiji Šlibar v Kovorju pri Tržiču, kjer smo nekako zaključili svoj izlet, ki se ga bomo z veseljem še dolgo spominjali. Zagotovo najboljši izlet do sedaj – z mislimi pa že strmimo naprej, v prihodnje leto. Kam se bomo odpravili takrat? Pustimo se presenetiti.
M. D.
Foto: Janez Dolinar, arhiv godbe DPG
