Šavrinsko gričevje nas je s svojo raznolikostjo spet zvabilo v svet, prepreden z grapami, bolj ali manj strmimi pobočji, številnimi hudourniki, terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi, obdanimi s suhimi zidovi iz težkih plošč peščenjakov ali laporjev in s številnimi gručastimi vasmi in zaselki.
Najvišje ležeča vas v tem gričevju je gručasta vas Pomjan, kjer so hiše stisnjene druga do druge brez reda ob prometnici. Starejše hiše, ki so grajene iz materiala, ki je bil pri roki, se počasi sesedajo vase, že na daleč pa se sveti belina novogradenj. Nekatere novejše hiše pa iz nostalgije po starem ohranjajo zunanje stene, obložene s peščenjakom.
Pomjan je bil naseljen že daleč nazaj v predrimski dobi, saj so arheologi odkrili antična gradišča starih Histrov, kasneje pa predrimsko naselbino, ki se je imenovala Pomilianum.
Ustavili smo se pri cerkvici Marijinega rojstva, v katero pa žal nismo mogli pokukati in si ogledati fresk iz 14. stoletja in ostanke glagoljaškega napisa. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Jurija, ki ima visok zvonik, ločen od cerkvene zgradbe. Razgledov z vrha ni bilo zaradi megle v dolini, a smo veselo zakoračili po označeni stezi na »Pot za srce in dušo« med številnimi terasasto urejenimi oljčniki in vinogradi. Vseskozi so nas spremljali suhi zidovi, ki jih je gradilo več generacij pridnih rok, da so preprečevali odplakovanje zemlje, za lažjo obdelavo po ravnem in omejevanje požarov. Mnogo kje je vednozelena ovijalka – bršljan prerasla suhi zid ali pa se povzpela na osamljena drevesa, ker si zagotavlja oporo , in se bohoti v oblike različnih »prikazni«.
Tudi številni grmi lovorja dišavijo okolico, kar nakazuje bližajoče prebujanje narave in naznanja pomladi. Tiste rastline, ki so pohitele, so že v odcvetanju, mimoze počasi izgubljajo živo rumeno barvo, drobne vijolice lepšajo skromne trate, drobni zeleni mlečki izkoriščajo zavetrje kamnov, vinska trta v vinogradih je že obrezana, v oljčnikih so vidni kupi odvečnih vej, ki bi senčili in zmanjševali pridelek oljk, jate ptic pevk pa po grmovjih čebljajo svoje viže. Tudi mi smo kramljali o vsakodnevnih stvareh in skoraj prehitro prišli do potoka Supot, ki mora preskočiti kameno pregrado kakih osem metrov v slapu Supot, katerega voda se izliva v Dragonjo. Imeli smo srečo, da je bil slap solidno vodnat, ob suši pa kar presahne.
Vmes smo zvedeli nekaj več o ženskah šavrinkah, ki so tovorile mleko, jajca in poljske pridelke na glavah in z oslički v Koper in v Trst, da so prislužile nekaj denarja za preživetje številnih družin.. Pridnost, iznajdljivost in ljubezen do zemlje so bile odlike teh trdoživih žensk, da so ohranile mnoge rodove.
Danes se večina prebivalcev razkropi po službah, a oljčnikov, tudi novih nasadov, smo videli zelo veliko, kar pomeni, da nadaljujejo tradicijo starejših generacij.
Dobro razpoloženi smo se zahvalili vodniku Jožetu, saj je bil dan bogat z informacijami, z ravno prav hoje ob veliko dobre volje in smeha.
Zapis: Elica Brelih
Slike: Olga Skvarča, Elica Brelih
